Kako ljubezen vpliva na partnerski odnos

Kako preboleti konec zveze?

Konec partnerske zveze velja za enega težjih dogodkov v življenju in je lahko dejavnik tveganja za vrsto duševnih težav (Monroe, Rode, Selley in Lewinsohn, 1999). Posameznik po koncu zveze vstopi v obdobje ''prilagoditve po razhodu''. Gre za večdimenzionalni konstrukt, ki vključuje vedenjsko, kognitivno in čustveno komponento (Fisher, 1976, citirano v: Funda Barutçu in Capa Aydin, 2013). Nedavna študija (Rhoades, Kamp Dush, Atkins, Stanley in Markman, 2011) poroča, da posamezniki po koncu zveze kažejo več psihološkega distresa in manj zadovoljstva z življenjem. Posameznik lahko namreč občuti vrsto negativnih čustev, kot na primer jezo, žalost, strah, krivdo in obžalovanje (Perilloux in Buss, 2008; Sbarra in Emery, 2005). Pojavi se lahko tudi negativno mišljenje (Boelen in Reijntjes, 2009) ter  depresivnost in anksioznost (Davis, Shaver in Vernon, 2003).

 

Partnerska zveza, komunikacija med partnerjema, ples, plesna terapija

 

Reakcije po koncu zveze

Kljub temu, da gre za težko življenjsko izkušnjo, pa se emocionalne reakcije po koncu zveze razlikujejo od posameznika do posameznika  (Perilloux in Buss, 2008). Kako stresen bo dogodek za posameznika je odvisno od:

- demografskih značilnosti (spol, starost, nova zveza...),

-značilnosti zveze (trajanje, kdo je bil pobudnik za konec...),

-osebnostnih značilnosti,

-stila navezanosti,

-socialne podpore (prijateljstvo, družina),

-kulture (Boelen in Reijntjes, 2009; Marshall idr., 2013; Sbarra in Emery, 2005; Tashiro in Frazier, 2003).

 

Na podlagi navedenega je jasno, da ne obstaja unikaten recept za prebolevanje zveze. Velik dejavnik je čas, ki zaceli rane, vendar se mora posameznik sprva prebiti čez faze žalovanja. Žalovanje je namreč emocionalna reakcija na izgubo (Stroebe, Hansson, Schut in Stroebe, 2008). Faze žalovanja lahko variirajo v različnih aspektih, vendar za večino ljudi je to najtežje obdobje v življenju. Ravno zaradi tega je pomembno poznati intervencije, ki pomagajo pri spoprijemanju s težkimi izkušnjami.

 

1. Psihoedukacija

Gre za terapevtsko intervencijo, ki posameznika opolnomoči z znanjem in mu omogoča, da bolje razume problem. Pomembno je namreč poznati faze žalovanja, ki si navadno sledijo v vrstnem redu: šok/zanikanje - barantanje - jeza - depresija - sprejetje. Bolečini ob izgubi se ne moremo izogniti, vendar se ob tem vseeno lahko zavedamo, da ta bolečina ne bo večna, temveč bo čez čas zbledela. Z razumevanjem in prepoznavanjem teh čustev, lahko pospešimo proces žalovanja. Pomembno se je zavedati, da je konec partnerske zveze normativen dogodek in zelo pogost v naših življenjih. Zveze se po navadi končajo zaradi dobrega razloga, ki tiči v ozadju in prav je tako, če želimo v prihodnosti najti bolj kompatibilnega partnerja (Maertz, n.d.).

 

2. Dnevnik

Nekatera čustva so preveč intimna, da bi jih delili z ljudmi in tudi ljudje niso vedno pripravljeni poslušati. Zaradi tega je dobro zapisati svoje misli na papir. Pisanje je poleg tega dejanje, ki omogoča, da svoje misli vidimo z druge perspektive. Pišite o tem kaj ste se v zvezi naučili, da boste v prihodnosti imeli boljše odnose. Učenje namreč omogoča osebnostno rast in prav gotovo ste v času zveze pridobili nova spoznanja in vpoglede. Pišite tudi o negativnih plateh partnerstva. Kdaj je prav osvobajajoče zapisati vse ''najmanj prijetne'' lastnosti bivšega partnerja. Pisanje nam ponudi psihološko zrcalo in vpogled, zakaj s partnerjem nismo bili kompatibilni in zakaj nikoli ne bi bili. Vse to nam pomaga preboleti in se prepustiti priložnostim v prihodnosti (Maertz, n.d.).

 

Partnerska zveza, ločite, prepiri v družini

 

3. Krivda ni rešitev

Občutenje krivde je začaran krog, ki ga je treba zavestno prekiniti. Ne obžalujte odločitev in dejanj, ki ste jih sprejeli v času zveze. Tako je bilo z nekim razlogom. Vsaka oseba se v odnosu trudi zadovoljiti svoje potrebe. Oba sta se trudila in dala vse od sebe, da bi zveza uspela (glede na vajino osebnost in življenjsko zgodovino). Zaradi tega, ni krivda od nikogar (Maertz, n.d.).

 

4. Skrb zase

Zapomnite si, da je ključno, da najdete zdrav način spoprijemanja z osamljenostjo in bolečino. Kljub temu, da so prisotni občutki žalosti in strahu, poskrbite za svoje bazične potrebe. Jejte zdravo in dovolj spite. Naredite kaj, kar bi vam počutje lahko izboljšalo. Nekaj nasvetov: privoščite si obisk posebne restavracije, pojdite v kino, pripravite si kopel polno pene, izkoristite prosti vikend v tujini, kupite si kaj novega, pojdite na krajše potovanje... Vredno si je zapomniti, da nekaj časa ne boste zmožni delovati s svojo polno kapaciteto. Stres s katerim se soočate vas namreč ovira, zato si dovolite biti za nekaj časa ''ne-popolni''. Nič ni narobe, če malenkost popustite pri študiranju in si vzamete krajši premor ali prestavite izpit... Nič ni narobe, če v službi delate nekoliko manj ali če si vzamete krajši dopust...

Ne obsojajte se, če vaša uspešnost nekoliko upade (Maertz, n.d.). To je življenje. Ko ste najbolj na tleh, greste samo po odriv..., da lahko poskočite še višje!  

 

 

5. Rutina

Konec zveze lahko povzroči kaos na več področjih vašega življenja. Kljub temu, da si lahko privoščite nekaj prostih dni in da ste s seboj popustljivi, pa je za tem priporočljivo nadaljevati z dnevno rutino. Rutina vam namreč ponuja nek okvir, občutek stabilnosti in kontrole (npr. čas bujenja, odhoda v posteljo, šola, hobiji...) (Maertz, n.d.).

 

6. Ne posplošujte

Ne generalizirajte, da so vse ženske/moški slabe. Takšno mišljenje bo najbolj škodoval prav vam, saj si boste onemogočili vsako priložnost za novo zvezo. Vsi imamo omejeno količino izkušenj z zvezami, zato ni pravično, da posplošujemo na vse. Zapomnite si, da več ljudi kot spoznamo, večja je verjetnost, da najdemo kompatibilnega partnerja (Maertz, n.d.). Bolje od posploševanja, pa je analiza preteklih zvez in iskanje skupnega imenovalca. Pogosto so si naši pretekli partnerji resnično podobni, vendar ne zaradi tega, ker so vsi na svetu takšni, temveč zardi vzorca, ki mu sledimo sami.

 

7. Opustite upanje za obuditev zveze

Psihološko zaključevanje odnosa ni mogoče, če se še vedno oklepamo upanja, da zveza še ni zares končana. Zato ne čakajte, da zazvoni telefon in ne pišite sporočil bivšemu. S tem lahko povzročite še višji emocionalni distres in sebe predstavite v luči obupanega posameznika, ki vpliva na vašo že tako načeto samopodobo (Maertz, n.d.).

 

 

8. Ne vzdržujte prijateljstva

Zelo težko je preboleti bivšega/o, če si z njim/njo stalno v stiku. Zardi tega je bolje, da si vzamete čas zase in dokončno prebolite. Po določenem času, ko se počutite emocionalno stabilne in ko ste šli skozi faze žalovanja, je prijateljstvo spet mogoče  (Maertz, n.d.).

 

9. Lahko preživite sami

Ideja o iskanju druge polovice je ena izmed najslabših percepcij, ki so nas jih naučili v življenju. Zakaj ne bi raje iskali celote, kot pa da se zadovoljimo samo s polovico. Zapomnite si, da je celota več kot pol! Celota je več kot vsota njenih delov. To posledično pomeni, da vam po koncu zveze ne manjka izgubljeni košček in da lahko preživite tudi brez njega. Tako ste bili zmožni živeti pred partnerjem in tako boste zmožno živeti tudi zdaj (Bucay in Salinas, 2003; Maertz, n.d.).

 

10. Socialna opora

O svojih problemih se čim več pogovarjajte z družino in prijatelji. Pogovor vas lahko pripelje do novih spoznanj, prav tako pa začnete razumeti, da so vaša čustva normalna in da je večina ljudi občutila podobno ter ''preživela'' (Maertz, n.d.). Študije kažejo na to, da ne glede na količino prijateljev ali družinskih članov ima posameznik, je najpomembnejša zaznana socialna opora (Lakey, 2013). Z drugimi besedami,  najboljši prediktor našega psihološkega statusa je, če vemo, kdo nam bo zagotovo nudil pomoč in kdo bo tam za nas, ko ga bomo potrebovali.

 

11. Fizična aktivnost

Aktivnost omogoča sproščanje endorfina, ki povzroča boljše fizično in psihično počutje (Maertz, n.d.). Študije kažejo, da je fizična aktivnost najbolj učinkovit način za uravnavanje počutja (Thayer, Newman in McClain, 1994). Posebej priporočljiva je plesna aktivnost, saj pozitivno vpliva na fizično in psihično zdravje, na primer zniža depresivnost, anksioznost, poviša psihično blagostanje (Emerenziani idr., 2013) ter vpliva tudi na emocionalno in socialno dimenzijo posameznika  (Blanco in Jiménez, 2005). Nedavna študija razkriva (Vrbnjak, 2017), da družabni ples znižuje depresivnost in prispeva k višjemu blagostanju zaradi miselne vpletenosti, bližine in socialne interakcije.

 

 

12. Svetovanje in terapija

Kadar je za posameznika pretežko, da bi se z razhodom soočal sam, je priporočljivo poiskati strokovno pomoč. Svetovalci in terapevti so strokovnjaki na področju psihologije in medosebnih odnosov - tam so zato, da vam prisluhnejo, da vas razumejo in da vam pomagajo do boljšega počutja. Pri izbiri strokovnjaka pa je vredno biti nekoliko previden, saj je prav vsak lahko oklican za terapevta, ni pa nujno, da je posameznik dejansko izšolan za takšen poklic. Svetovalec vam bo pomagal pri razumevanju vaših problemov in bo pri tem osredotočen na sedanjost in prihodnost. Terapevt bo uporabljal globlje tehnike in vas spraševal o preteklosti, da bo lažje razumel sedanjost. Priporočljive terapije za soočanje z žalovanjem po koncu zveze so:  interpersonalna psihoterapija, kognitivno-vedenjska psihoterapija (Boelen, de Keijser, van den Hout in van den Bout, 2007) terapija zapletenega žalovanja (Stroebe and Schut, 1999).

 

13. Čas za nove zmenke

Ne obstaja točno določen časovni okvir, ki bi posameznikom povedal, kdaj je spet primerno začeti hoditi na zmenke. Posameznik mora odžalovati in biti emocionalno pripravljen na nov korak. Bolj priporočljivo je, da posameznik ne vstopi v globok odnos takoj po koncu prejšnje zveze. Vzemite si čas za razumevanje kaj vam je pretekla zveza dala in kaj od tega želite uporabiti v prihodnosti.

Seveda več zmenkov pomeni večje tveganje, vendar, če želite spoznati bodočega partnerja, le pogumno - morda vas čaka prav za vogalom (Maertz, n.d.)!

 

par

 

Literatura:

Blanco, A. R. & Jiménez, M. B. (2005). Música y salud: La danza calidad de vida. Envejecimiento, Salud y dependiencia, 81–98.

Boelen, P. A., de Keijser, J., van den Hou, M. A. & van den Bout, J. (2007). Treatment of complicated grief: a comparison between cognitive-behavioral therapy and supportive counseling. Journal of Consulting and Clinical Psychology, 75(2), 227–310.

Boelen, P. A. & Reijntjes, A. (2009). Negative cognitions in emotional problems following romantic relationship break-ups. Stress and Health, 25(1), 11–19

Bucay, J. & Salinas, S. (2003). Amarse con los ojos abiertos. Barcelona: Rba Libros.

Davis, D., Shaver, P. R. & Vernon, M. V. (2003). Physical, emotional and behavioral reactions to breaking up: The roles of gender, age, emotional involvement, and attachment style. Personality and Social Psychology Bulletin, 29(7), 871–884.

Emerenziani, G. P., Guidetti, L., Gallotta, M. C., Franciosi, E., Buzzachera, C. F. & Baldari, C. (2013). Exercise intensity and gender difference of 3 different salsa dancing conditions. International Journal of Sports Medicine 34(4), 330–335.

Funda Barutçu, K. & Capa Aydin, Y. (2013). The scale for emotional reactions following the breakup. Social and Behavioral Sciences, 84, 786–790.

Lakey, B. (2013). Social support processes in relationships. In J. Simpson & L. Campbell (ed.), The Oxford Handbook of Close Relationships (pg. 711–728). New York: Oxford University Press.

Maertz, K. (n.d.). Surviving a relationship breakup – top 20 strategies. Mental Health Centre, University of Alberta. Retrieved from https://www.mcgill.ca/counselling/files/counselling/surviving_a_break-up_-_20_strategies_0.pdf

Marshall, T. C., Bejanyan, K. & Ferenczi, N. (2013). Attachment styles and personal growth following romantic breakups: The mediating roles of distress, rumination and tendency to rebound. PLoS ONE, 8(9), 1–12.

Monroe, S. M., Rode, P., Selley, J. R. & Lewinsohn, P. M. (1999). Life events and depression in adolescence: Relationship loss as a prospective risk factor for first onset of major depressive disorder. Journal of Abnormal Psychology, 108(4), 606–614.

Perilloux, C. & Buss, D. M. (2008). Breaking up romantic relationships. Cost experienced and coping strategies deployed. Evolutionary Psychology, 6(1), 164–181.

Rhoades, G. K., Kamp Dush, C. M., Atkins, D. C., Stanley, S. M. & Markman, H. J. (2011). Breaking up is hard to do: The impact of unmarried relationship dissolution on mental health and life satisfaction. Journal of Family Psychology, 25(3), 366–374.

Sbarra, D. A. & Emery, R. E. (2005). The emotional sequelae of nonmarital relationship dissolution: Analysis of change and intraindividual variability over time. Personal Relationships, 12(2), 213–232.

Stroebe, M. S., Hansson, R. O., Schut, H. & Stroebe, W. (2008). Bereavement research: contemporary perspectives. In M. S. Stroebe, R. O. Hansson, H. Schut & W. Stroebe (ed.), Handbook of bereavement research and practice: Advances in theory and intervention (pg. 3–25). Washington DC: American Psychological Association.

Stroebe, M. & Schut, H. (1999). The dual process model of coping with bereavement: Rationale and description. Death Studies, 23(3), 197–224.

Thayer, R. E., Newman, J. R. & McClain, T. M. (1994). Self-regulation of mood: Strategies for changing a bad mood, raising energy, and reducing tension. Journal of Personality and Social Psychology, 67(5), 910–925.

Tashiro, T. & Frazier, P. (2003). “I’ll never be in a relationship like that again”: Personal growth following romantic relationship breakups. Personal Relationships, 10(1), 113–128.

Vrbnjak, K. (2017). Dance as a Tool for Individuals to overcome a Breakup. Master’s Thesis, Ljubljana: University of Ljubljana.