zgodovina plesa, kako ples vpliva na nas, ples in duševno zdravje

Zdravje je stanje celotnega fizičnega, duševnega in socialnega blagostanja. Ob težkih trenutkih v življenju, pa je ta celovitost močno skrhana. Ples pa je tisto zdravilo, ki vpliva na fizično, miselno, socialno in emocionalno komponento posameznika. Glede na to je veliko več kot zgolj fizična aktivnost, saj izboljša kvaliteto posameznikovega življenja v vseh pogledih.

Ples se je rodil skupaj s človeštvom in je prisoten v vseh kulturah, rasah in civilizacijah. Eden izmed možnih izvorov besede ples izhaja iz antične Grčije, kjer je termin ''terpsiocore'' poosebljal ples. Termin je sestavljen iz besed ''terpis'' (slo. prijetno) in ''kar'' (slo. veselje) (Blanco in Jiménez, 2005).

različne vrste plesa, kje se naučiti plesati, ples za moške

KAJ O PLESU PRAVIJO RAZISKAVE?

Ples kot zdravilna umetnost, temelji na predpostavki, da telo in um delujeta kot geštaltsprememba v enem, povzroči spremembo v drugem (Bajaj in Vohra, 2011). Glede na to, da je ples intervenca, ki temelji na aktivnosti in posameznike vključuje fizično, miselno, socialno in emocionalno, je primerna za obravnavanje raznolikih zdravstvenih pogojev (Haboush, Floyd, Caron, LaSota in Alvarez, 2006). Gibi namreč spodbujajo izločanje endorfina, adrenalina in encefalina. V kombinaciji s prijetnimi ritmi, humorjem in socialno interakcijo, ples vpliva na izboljšanje mišičnega tonusa ter na krepitev srca in dihal ter vzdržuje pomembne zaščitne faktorje, na primer smisel za humor in fizični kontakt z drugimi (Bernardes Soljancic, 2011).  V veliki meri pripomore k vzpostavljanju in poglabljanju socialnih stikov, prispeva k duševnemu zdravju  in sprostitvi ter vzpodbuja ustvarjalnost skozi individualno umetniško izpoved. Hkrati lahko vzbudi veliko smeha in veselja, največkrat pa se dotakne odnosov med plesalcema in med ljudmi (Zagorc, 2000).

S psihološke perspektive znižuje napetosti, omogoča doživljanje radostnih trenutkov, pripomore k posameznikovemu sprejemanju samega sebe ter boljšemu izražanju in komuniciranju. Ples omogoča telesno izražanje občutkov na najbolj naraven način (Blanco in Jiménez, 2005), zato se posameznik vedno znova uči o telesnih občutkih, kako se spoprijemati z njimi in kako upravljati s čustvi (Potter, 2008). Iz perspektive pozitivne psihologije, ples izboljša posameznikovo kvaliteto življenja (Hervás, 2009) in pripomore tudi k boljši samopodobi (Pérez-Testor, 2010). Glede na navedeno je ples več kot zgolj fizična aktivnost, saj vpliva na več dimenzij posameznika hkrati.

Ples in kultura plesa, terapija

V zanimivi študiji Dance for your health (Iuliano, Lutrick, Maez, Nacim in Reinschmidt, 2016), so želeli raziskati povezavo med družabnim Latino plesom in zdravjem. Udeleženci raziskave so poročali, da je ples način za iskanje prijateljstev in razvoj trajnih odnosov, ki niso vezani zgolj na plesne dogodke. Skupnost družabnega Latino plesa opisujejo kot ''družino'' v simbolnem in dobesednem pomenu besede. Udeleženci so ples opisali kot aktivnost, ki zmanjšuje stres, ki pomaga pri spoprijemanju z bolečino in žalostjo ter pri gradnji samozavesti. Poročali so tudi, da opažajo pozitivne reakcije med opazovalci plesa (publika med nastopi), zato menijo, da bi bilo širjenje družabnega Latino plesa koristno za zdravje celotne skupnosti.

Glede na kvalitativno analizo, raziskovalci ugotavljajo tri teme: družabni Latino ples spodbuja povezanost; družabni Latino ples spodbuja zdravje; širjenje skupnosti družabnega Latino plesa spodbuja zdravje v skupnosti. Na podlagi raziskave zaključujejo, da lahko udeležba v takšni vrsti aktivnosti vodi do koristi na fizičnem, mentalnem, čustvenem in socialnem področju. Raziskovalci predlagajo, da se sledeče ugotovitve razširijo tudi na področje preventive.

 


PLES IN PARTNERSKA ZVEZA

V nedavni raziskavi (Vrbnjak, 2017), je bil cilj raziskati ali ples pomaga posameznikom po koncu partnerske zveze. V raziskavo so bili torej vključeni posamezniki, ki so pred kratkim zaključili razmerje. Bili so razdeljeni v plesno in ne plesno skupino, kjer je bila zgolj prva deležna plesnih srečanj.  Rezultati študije kažejo, da sta se skupini po koncu projekta najbolj razlikovali v ravni depresivnosti. Več pa nam pove analiza intervjujev. Udeleženci plesne skupine  so največkrat poudarili, da je k boljšemu počutju prispevala specifična narava plesa, ki zahteva miselno vpletenost, bližino in socialno interakcijo. Udeleženci so namreč pozabili na težave in skrbi, bližina pa jim je pomenila ''nadomestilo odnosa'', kar se sklada z raziskavami o pozitivnih učinkih fizičnega kontakta (Sbarra in Hazan, 2008).

Skladno s študijo Dance for your health (Iuliano idr., 2016) kvalitativni podatki kažejo, da je ples način za iskanje prijateljstev in razvoj trajnih odnosov. Udeleženci poročajo o razširitvi socialne mreže, povezanosti in pripadnosti, kar se sklada s teorijo (Blanco in Jiménez, 2005; Zagorc, 2000).

 

Plesni tečaji za pare, ples za pare

Glede na navedeno, bi bilo spodbujanje fizične aktivnosti kot je ples, je izrednega pomena za preprečevanje bolezni. Gre za ekonomično metodo, ki ima potencial za izboljšanje zdravja med ljudmi. Glede na to, da ples tako močno vpliva na številne dimenzije posameznika, bi moral biti še bolj dostopen med prostočasnimi aktivnostmi ter vključen na seznam aktivnosti, ki promovirajo zdravje.

 

Nauk zgodbe je, da je tudi v najtežjih trenutkih potrebno stopiti iz cone udobja in poskusiti nekaj novega. Samo tako si bomo dali priložnost za rast in razvoj. Ples je zagotovo ena izmed tistih aktivnosti, ki posamezniku omogoča razvoj na miselnem, čustvenem, fizičnem in socialnem področju. V težkih situacijah pogosto izgubimo pomembne življenjske vloge in imamo lahko občutek, da smo izgubili del sebe. Ples pa je način, da se ponovno najdemo in dobimo novo vlogo – vlogo plesalca.

 

LITERATURA

 

Bajaj, T. in Vohra, S. S. (2011). Therapeutic implications of dance. Amity Journal of Applied Psychology, 1, 54–68.

Bernardes Soljancic, M. G. (2011). Influencia del baile recreativo en el estado de ánimo y autoestima de personas adultas. Eureka, 8(2), 241–253.

Blanco, A. R. in Jiménez, M. B. (2005). Música y salud: La danza calidad de vida. Envejecimiento, Salud y dependiencia, 81–98.

Haboush, A., Floyd, M., Caron, J., LaSota, M. in Alvarez, K. (2006). Ballroom dance lessons for geriatric depression: An exploratory study. The Arts in Psychotherapy, 33(2), 89–97.

Hervás, G. (2009). Psicología positiva: una introducción. Revista Interuniversitaria de Formación del Profesorado, 23(66), 23–41.

Iuliano, J. E., Lutrick, K., Maez, P., Nacim, E. in Reinschmidt, K. (2016). Dance for your health: Exploring social latin dancing for community health promotion. American Journal of Health Education, 48(3), 142–145.

Pérez-Testor, S. (2010). Proyecto de D.E.C. danza esquema corporal y su repercusión emocional. V Mahali ediciones (ur.), La investigación en danza en España 2010, (str. 108–115). Madrid: Mahali ediciones.

Potter, C. (2008). Sense of motion, senses of self: Becoming a dancer. Journal of Anthropology, 73(4), 444–465.

Sbarra, D. A. in Hazan, C. (2008). Coregulation, dysregulation, self regulation: An integrative analysis and empirical agenda for understanding adult attachment, separation, loss, and recovery. Personality and Social Psychology Review, 12(2), 141–167.

Vrbnjak, K. (2017). Dance as a Tool for Individuals to overcome a Breakup. Master’s Thesis, Ljubljana: University of Ljubljana.

Zagorc, M. (2000). O plesu. V M. Zagorc (ur.), Družabni in športni ples (str. 17). Ljubljana: Plesna zveza Slovenije in Združenje plesnih vaditeljev, učiteljev in trenerjev Slovenije.